NUJNO BRANJE ZA ŽENSKE

Drage ženske. Vem, da se morda ne boste mogle upreti branju knjige za moške. To je seveda naravno. Toda pri tem vas prosim, da preberete ta zapis, namenjen ženskim bralkam. Obenem predlagam, da dovolite svojemu moškemu, da se nova spoznanja ob branju knjige usidrajo počasi in nežno v njegovi zavesti. Osnova vsakega dobrega odnosa med moškim in žensko je vsekakor enakovredna razdelitev odgovornosti za spoštovanje in sprejemanje posameznikovega originala.

Da bi moški lahko prebudil original v svoji ženski – njeno ženstvenost, mora najprej sam biti v svojem originalu. Biti mora moški, takšen, kot je. Dovolite mu biti takšen, kot je. Dovolite mu, da vas ljubi po moško.

LJUBITI MOŠKEGA, TAKŠNEGA, KOT JE

Prišli so trenutki, pogosto tik pred spanjem, sicer pa tudi v kakšnih čudovitih minutah samosti, ko sem si zaželela napisati nekaj o moškem originalu. O tem, kako pomembno je pustiti moškemu, da ostane original in potem občudovati njegovo bit v vsej svoji čudovitosti.

Potem pa me je k temu zapisu dokončno navdahnilo kofetkanje z dvema pristnima moškima. Eden je bil prijatelj mojega očeta, drugi je bil moj oče. Ja, moj oče mi je veliko razložil o moškem razmišljanju, še več pa sem se naučila iz opazovanja njega samega – samskega.

Po pogovoru, ki je zapolnil sicer ležerno in precej tradicionalno nedeljsko kofetkanje, sem se globoko zamislila. Moja prijetna moška družba je tisto nedeljo zavzeto razglabljala o tem, da je vedno bolj pogost pojav moške samskosti, v bistvu posledica ženskih previsokih zahtev. Lažje jim je, da živijo sami, kot pa v nepremagljivi dirki z nami ženskami. Nenako sem se stranjala z njima. Strinjala sem se tudi z drugimi moškimi s katerimi sem v naslednjih dneh radovedno razglabljala o tem, ali je takšno tudi njihovo mnenje.

Ko sem nato o tem sama pri sebi razmišljala me je prevzelo ganljivo, a tudi boleče, spoznanje, da se vsak moški rodi kot neokrnjen potencial bodočega ljubečega moža in skrbnega očeta, a jih pogosto pokvarijo že mame. In če so mame svoje delo opravile vzorno in sinu priučile nežnost ter spoštljivost do žensk, pridejo dobri fantje slej kot prej v konflikt sami s seboj takrat, ko “dekleta ljubijo barabe”, namesto njih. In če uspešno prebrodijo tudi to preizkušnjo ter ohranijo svoj potencial, jih nato brez milosti preoblikujejo ženske, ki si jih želijo ob sebi za vse življenje – le da ne v originalu. Lotijo se jih po dolgem in počez, saj jih nekako morajo zložiti v svoj okvir popolnosti. Ko in če se uspejo rešiti manipulativnih partnerk, se dobri moški iz tega izvlečejo kakor ranjene živali in takoj, ko si zaližejo rane, se ne prepoznajo več. Edino, kar vedo je to, da ne želijo biti več ranjeni. Okoli sebe postavijo rešetke, se nevede zaprejo v lastno kletko svobodne samskosti, nato pa se igrajo podivjanega tigra, ki je daleč od tega, kar so bili nekoč – v svojem originalu.

Če imajo res srečo, naletijo na močno in ljubečo žensko, ki lahko ukroti podivjano žival v njih, a to stori z ljubeznijo. Tako, da jih počasi in ljubeče zvabi izza rešetk. Tako, da jim vlije spet zaupanje v njih same, zaupanje v njihov potencial, v njihov original. Tako, da jih ob ljubečih trenutkih crklja, a v odločilnih pusti, da opravijo svoje delo, kot so si sami zamislili.

Ob poplavi informacij, kot radi rečemo, je skoraj nemogoče nadzorovati svoja pričakovanja, še bolj pa potrpljenje za uresničitev le-teh. Preprosto ne razumemo več, da nekatere stvari, predvsem tiste globoke, tiste, ki so odvisne od občutkov in ne od razuma, potrebujejo svoj čas. Tako kot kraški pršut potrebuje svoj čas, da se posuši, kot vrhunsko vino potrebuje svoj čas, da zazori, tako kot sonce potrebuje svoj čas, da vsakič znova potone v morje in se potem spet dvigne, prav tako tudi človeška bit potrebuje svoj čas, da nekatere stvari dojame in jih nato sprejme za svoje. Še posebej, če je njen original potlačen globoko pod vsiljenimi slikami iz preteklosti.

Moški, sami po sebi, so v bistvu prijazni, skrbni in ustrežljivi. Predvsem želijo ustreči, saj jim to daje občutek skrbnosti, s tem pa občutek samoizpolnitve. V tej svoji ustrežljivosti, pa so pogosto izropani od žensk vsega dobrega. Povsem človeško sicer, ženske pričakujemo zmeraj več in več od njih, saj nam vedno znova in znova ustrežejo. Toda v teh moških  je tudi samčevska borbenost, ki prav tako pripada njihovemu originalu in je v osnovi namenjena varovanju vsega, kar je njim drago. Ta borbenost se nato prebudi in obrne prav v smer, kamor so želeli pošiljati samo in izključno ljubezen. In zgodi se zaradi pritiska, zaradi strahu, zaradi notranjega alarma, ki se sproži v vsakem človeku, kadar čuti, da izgublja svoj original. Namesto, da bi varovali svojo žensko, svojo družino in svoj odnos, morajo varovati same sebe in svojo moškost.

Moškega moraš ljubiti na najbolj preprost in pristen način. Pustiti mu moraš, da je original in original bo ostal. Ženske seveda po naravi vse zakompliciramo, v svoji gonji po popolnosti nas samih in vsega, kar je del našega življenja, tako prirejamo vse, kar je po našem mnenju preveč neustrezno. Toda, vsi vemo, nemogoče se je že takoj zaljubiti v nekoga ustreznega po vseh (naših) merilih. Razlika med moškim in žensko je v tem, da se moški preprosto zaljubi in šele kasneje spoznava žensko, medtem ko se ženska že zaljubi s seznamom stvari, ki jih bo potrebno popraviti. Ampak prav zaljubljenost je tista ne razumska, pač pa srčna pot do nekoga. Tista pot, po kateri hodimo izključno zaradi nenadzorovanih prijetnih občutkov. Zakaj je potem potrebno na pol poti vklopiti razum in pričeti prilagajati stvari, da bodo pasale v naš okvir??? In potem je ženskam nekako smešno in nerazumljivo, da je moški postal povsem dolgočasen, brez mnenja, brez volje in brez žara v očeh. Seveda, nima več manevrskega prostora, da bi čutil. Zaradi nenehnega ustrezanja brez-čutnim pričakovanjem svoje ženske, je tudi on moral nehati čutiti…naravno je postalo umetno in original se je spremenil v ne preveč uspešno priredbo. Nihče noče biti priredba! Sploh pa ne slaba priredba.

Torej smo v času nesrečnih moških, ki se še z zadnjimi kremplji borijo za svojo moškost, a jih ženske obsojajoče še naprej pritiskajo ob steno. Posledično smo hkrati tudi v času nesrečnih žensk, ki se ne znajo več prepustiti preprosti ljubezni, preprostemu občutku, da lahko preprosto samo ljubijo in nič več kot to.

Moški v bistvu potrebujejo žensko vodenje in usmerjanje, o tem ni bilo nikoli dvoma. Težava je le v tem, da morajo ženske svojo vlogo sprejeti bolj čutno. Ljubezen, ki nam je ženskam dana v izobilju, saj bi naj prav me bile tiste nežne in ljubeče po naravi, moramo uporabiti kot temelj našega vodenja in usmerjanja

svojega dragega moškega. Dovoliti mu moramo, da on opravi svojo skrbnost in varovanje kot moški ter ga naučiti, kako lahko   to počne z občutkom.

Moški v resnici ne potrebuje svobode od ženske ljubezni, pač pa svobodo od ženskih pričakovanj. Naj naredi po svoje in naj bo zato ljubljen. Prav takšen, kakršen je – v svojem originalu.

***Knjigo Pot do Nje lahko naročite tukaj. ***


Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. 
Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali 
uporaba v javne namene je kaznivo dejanje. 
Za dodatne informacije izpolnite kontaktni obrazec tukaj.

One Comment

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s