ŽENSKE, KI JIH JE “POKVARIL” DUH ČASA

To poglavje opisuje pomemben vidik ženskega vedenja, ki se po mojem mnenju kaže, kot neprijetna posledica družbenih pritiskov na ženske skozi čas. Namen poglavja je moškim pojasniti razloge za nerazumno vedenje žensk, ki so pozabile na obstoj ženstvenosti ter predstaviti moč in vlogo moškega v takšnem odnosu.

Tiranka, ki jo ljubim

Vedno več jih je, neizprosnih, prezahtevnih žensk. Takšnih, ki ukazujejo, takšnih, ki pričakujejo. Takšnih, ki ne razumejo, da nekaj ne gre in obenem one zmorejo vse…samo sočutja ne. To je fenomen sodobnega časa, bi lahko rekli, a hkrati je to lahko tudi odličen izgovor, da ženske postajajo in ostajajo tiranke. V nadaljevanju predstavljam svoje razmišljanje o pravih vzrokih za to, da se nekatere ženske sčasoma pokvarijo in kakšno vlogo ima pri popravilu moški.

Vsaka ženska je kot deklica, prepuščena svojemu sanjskemu svetu, okoli nje pa se dogajajo različni vzorci, ki prihajajo bodisi iz realnega bodisi iz fiktivnega sveta. Predvsem slednji v dekliški glavi zasaja pričakovanja o super lepem življenju, s popolnim moškim in s pridnimi, srečnimi otroki. Naenkrat se je tudi pred časom zgodilo, da je lahko ženska postala vse in ob vsem tem, je lahko bila še to, kar je ženska od vedno tudi bila; mama. Ne glede na to, kako je ta vloga v zadnjem času bila opevana kot mučeniška in žrtve potrebna, je potreba po materinstvu zasajena globoko v vsaki ženski in sicer kot prijeten, recimo mu toplo rdeče-vijolično obarvan občutek v srcu, ki sporoča, da je misel na to pravilna. Toda tisti drugi, imenujmo ga rumen in prav tako zanimiv občutek, da si lahko vse kar si zamisliš, je varljivo močan. Večini žensk se zato zdi, da je potrebno slediti obema občutkoma hkrati, saj eden brez drugega ne ustvarjata celote.

Če zdaj ponovno pomislimo na žensko miselno inštalacijo in moške škatle, ugotovimo, da lahko ti občutki v ženskih mislih napredujejo in se mešajo, kar pa pomeni njihovo podvojitev, morda celo potrojitev! Tako pride do močnih, globokih občutenj in hrepenenj, ki bi jim težko kljubovali tudi najbolj špartanski otroci. Medtem, ko večina moških mirno izpolnjuje svojo življenjsko evolucijo in napreduje po nekakšnih korakih, ženske že zelo zgodaj začutijo močno paniko, ki izhaja iz neobvladovanja mešanice svojih rumenih in rdeče-vijoličnih občutkov. In potem, iz povsem naravne (človeške) potrebe po obvladovanju situacije, skušajo ženske vse svoje življenje spraviti v nekakšne okvirje popolnosti, ki so več let nastajali in rasli z njimi kot vzorci o popolnosti. V okvir popolnosti tako spada njihova garderobna omara, njihovo stanovanje, njihov avto, njihov položaj v službi in (na žalost) tudi njihov moški. Zelo malo žensk obstaja, ki so sposobne ljubiti svojega moškega takšnega, kot je – izven svojih okvirjev. Razlika med moškim in žensko je že v tem, da se moški najprej zaljubi in šele nato spoznava napake svoje ženske, medtem, ko se ženska že zaljubi s seznamom napak, ki jih bo potrebno popraviti. Ženska se, na primer, redko dobi s svojo prijateljico po zmenku z novim moškim in reče: »Ta je pa popoln,« brez da bi nato dodala še, »no, razen, da morda nima najboljšega okusa za oblačenje« ali pa še bolj pogosta, »no, razen, da obožuje čebulo.« In potem prijateljica suvereno doda: »Ah, to boš pa že porihtala, kajne?« To žensko popravljanje moških je v današnjem času postalo že povsem samoumevno, nemalokrat pa tudi koristno in izvedeno brez večjih bolečin za moškega. Začne se že pri mamah. Si predstavljate, da bi nek očka posvečal pozornost frizuri svojega sina ali načinu kako zeha z usti na stežaj? No, seveda obstajajo izjeme, a v glavnem je popravljanje in obdelava ženska dejavnost. Morda bi to lahko imenovali tudi »ženski projekt«.  Za mnoge stvari so moški sicer kasneje hvaležni, vendar pa je dejstvo, da se majhni popravki, v obliki koristnih nasvetov, sčasoma lahko spremenijo v ukaze in ogromna pričakovanja, kar lahko iz simpatične ženske, ki ste jo spoznali na neki službeni konferenci, naredi neizprosno žensko, ki vas bolj kot na simpatično ljubimko, sedaj spominja na neizprosno šefico, ki je nikoli niste želeli imeti in ste pri iskanju službe zato namenoma izbrali podjetje z moškim šefom.

Da ženska postane neizprosna, je pravzaprav potreben večletni proces, pri katerem je ta ženska izmenično dobivala pohvale in graje za to, kar je bila. Da bi ženske nekega dne spravile pod nadzor svoj podivjani um, ki izhaja iz (z leti vedno bolj kompleksne) miselne inštalacije, mnoge pričnejo povsem podzavestno uokvirjati vse okoli sebe.

In kako ženske ustvarijo okvirje? Vse prihaja iz njihovih izkušenj, vzorcev in naukov, ki jim jih je postreglo dotedanje življenje. Okvirji so pravzaprav tisti vzorci, ki jih ženske same pri sebi ocenjujejo kot uspešne načine doseganja zadovoljstva in potrditve v njihovem življenju.

Na žalost veliko žensk tako nikoli ni sposobno začutiti resničnega življenjskega zadovoljstva, saj v gonji po tem, da bi življenje karseda hitro uspele obvladati, velikokrat sprejmejo prvo ali pa najbolj očitno možnost, ki je zgolj približek resničnemu zadovoljstvu.

Moški imate radi praktične primere, zato vzemimo, na primer, privlačno študentko prava, ki se je vpisala na študij prava zato, ker je pred tem bila pridna gimnazijka, za svoj vsakodnevni trud hvaljena (torej potrjena) od staršev in profesorjev. Ta študentka prava je zaradi nenehnega posvečanja knjigam zamujala druženje z dekleti in fanti in ko jo je na hodniku pravne fakultete nato osvajal simpatični sošolec, se mu je že po nekaj dneh predala. Menila je namreč, da si po vseh letih odpovedovanja družabnemu življenju, tudi ona zasluži fanta. Na žalost je ta fant v knjižni miški videl le velik izziv, ki to na koncu sploh ni bil in si jo je privoščil le za nekaj tednov, tako dolgo, dokler pač ni, zaradi njune nenehne zabave, njeno študijsko povprečje padlo do krizne meje. Takrat se je naša študentka znašla sredi švigajočih nesmislov in vprašajev v njeni miselni inštalaciji, simpatični fant pa tega sploh ni razumel. Poiskal je drugo, bolj skulirano dekle in mlado študentko prava pustil z njeno neobvladljivo inštalacijo kar tam, sredi razburkanega oceana. Dekle se je zateklo tja, kjer ji je vedno uspevalo; v študijske klopi. A ker je bila čustveno zlomljena in ji je to bil povsem neznan občutek, se uspehi niso pojavili tako gladko kot včasih. Naenkrat ni mogla več obvladovati svojih misli, predvsem pa občutkov. Njena miselna inštalacija je delala s polno paro na vse strani,  zato je čutila vedno močnejšo potrebo po uokvirjanju svojega življenja v obvladljive vzorce. Doštudirala je in že na podelitvi diplom ugotovila, da se pravzaprav podaja v povsem moški posel. Kako se bo vendar kosala z vsemi temi petelinjimi mladci, ko pa se je že ob enem povsem stopila v nekoristno lužico čokoladnega sladoleda. Kopico dvomov nato potlači tako, da prebere nekaj motivacijskih knjig za ženske, pogleda par filmov in si zada, da bo ona to zmogla. Obleče se v moško sivo barvo in stopi pred prvega potencialnega šefa. Ta jo gleda po dolgem in počez ter nato prijazno pove, da trenutno ne iščejo novih sodelavcev, se pa lahko vrne, ko bo imela nekaj izkušenj. Enako je sicer odgovoril tudi trem fantom, ki so bili na razgovoru pred njo, zato ji možnost diskriminacije ne pride na misel. Zaveda pa se, da bo morala svoj portfelj nadgraditi, ne glede na žrtev, ki jo bo za to morala plačati v svojem zasebnem življenju. Sicer pa zasebnega življenja že od nekdaj ne pozna, tisto edino ki je bilo, pa je bilo boleče in že nekaj časa pospravljeno v skrinjico, na kateri je pisalo »Ne odpiraj!«. Spet se vrže v knjige, prijavi se na tri različna dela, od katerih nobeno ni zares povezano z njenimi kompetencami in znanjem, vendar se čuti sposobna, da jih opravlja in zato dobiva pozitivne povratne informacije, je cenjena in hvaljena. Je potrjena. Prične verjeti vase in vidi se kot sposobna ženska. Vrne se k tistemu šefu odvetniške pisarne, mu na mizo samozavestno položi svoj večkrat potrjeni rezime in se nasmehne. Izžareva moč in odločnost in ta šef ceni takšne ljudi: »Prav, zaposlil vas bom, za eno leto, nato se bova pogovarjala naprej.« Že prvih nekaj mesecev se naše dekle izkaže kot nepogrešljiva članica ekipe in zato hitro napreduje. V službi je vsak dan deset ur, vendar ji to ni v napor, saj se skoraj vsakodnevno kopa v pohvalah in poklonih. Nekateri se tičejo njenega brezhibnega dela, drugi njenega izpiljenega poslovnega stila oblačenja, tretji njene ambicioznosti. Ja, ta poslovna ženska že vse svoje življenje prejema pohvale tam, kjer so včasih tekmovali samo moški. To okolje in takšno življenje, na lovorikah, ji zelo ustreza in predvsem ima občutek, da je končno uspela vse svoje življenje spraviti v okvir. Nič ji v bistvu ne manjka…razen kakšne čvrste moške roke, ki bi morda vsake toliko zdrsela po njenem hrbtu, se ustavila na vratu, tam pa bi se ji pridružile strastne ustnice…in dih moškega, s potencialom za očeta njenih otrok… Ampak, kadarkoli zasanja v to smer, se v njeni miselni inštalaciji takoj sprožijo rdeči utripajoči klicaji; izkušnje iz preteklosti. Spomnijo jo na občutek, da so v njenem življenju še zmeraj stvari, ki jih nikoli ni zmogla nadzirati. To jo plaši. Po drugi strani pa, so občutki, da si želi še kaj več, kot pa samo uspehov v delu, vedno močnejši. Rumena barva kariernih ciljev se prične mešati z rdečo-vijolično barvo potrebe po materinstvu. Prebujene potlačene potrebe se potrojijo. Okej, uspelo ji bo, si misli, če ji je vse uspelo do sedaj, ji bo tudi to. Samo primeren okvir si mora ustvariti in potem vse ustrezno lepo spraviti noter!

Nato naredi nekakšno predpripravo za proces, ki se mu bo kmalu odprla in sicer po sistemu, ki jo je do zdaj pripeljal do vseh njenih zmag, potrditev in lovorik. In prav v tej točki naša poslovna ženska k stvari pristopi na napačen način. Kakor bi rekli, da ne more vsak pravokotnik biti kvadrat, medtem ko je vsak kvadrat lahko pravokotnik, tako tudi v življenju ni mogoče zmeraj izhajati iz enakih pristopov. So namreč stvari, ki so precej večje od vsakršnega okvira, v katerega jih želimo stlačiti in ker je ženska miselna inštalacija takšna že sama po sebi, se le malo žensk zaveda, da nikoli ne bodo zmogle vsega zares nadzorovati.

Da ne bomo dolgovezili, bomo hitro, povsem po moško, prešli na bistvo naše zgodbe. Naša pravnica je kmalu zatem, ko je miselno vklopila radarje za moške, naletela na šarmantnega srednješolskega učitelja zgodovine, z nedokončanim magisterijem. Že po prvem zmenku je vedela, kaj bo uokvirjala naslednjih nekaj mesecev. Na seznamu se je najprej seveda znašel njegov magisterij, nato še njegov stil oblačenja, pa njegov način izgovarjanja dolgih, zakompliciranih besed ter njegov način, kako se je šalil. Morala ga je prilagoditi za svoj okvir popolnosti. Najprej se je učitelju to zdelo simpatično in lahko si je priznal, da mu kakšni popravki resnično pridejo prav. Toda osnovni seznam, se je z dokončanim magisterijem na čelu, počasi razširil na vse aspekte njegovega življenja. Seveda, njegova nova partnerica ga je vzela kot enega svojih življenjskih projektov. Tako rekoč po knjigah, ki jih je imela naložene na svoji nočni omarici, mu je vsak dan predstavila načine in nasvete, kako bi lahko bil boljši. Najprej je to počela na ljubeč način, po nekaj mesecih pa je zahtevala vedno več in ker učitelj ni več zmogel vsem spremembam slediti, nekaterim pa se je tudi povsem po moško uprl, je pravnica situacijo pričela spreminjati iz osebne v poslovno. Takšen način reševanja ji je namreč bil znan kot edini učinkovit. Naj spomnimo še enkrat, da je naša poslovna ženska odvetnica, torej je vse svoje zahteve znala zelo dobro zagovarjati in zato učitelj zgodovine v pogovorih ni imel niti najmanjše možnosti za zmago. Pred njim sta se razprostrli dve poti v prihodnost: Lahko se popolnoma podredi njenim zahtevam, a ga je pri tem strah, da ji nikoli ne bo zmogel v popolnosti ustreči. Lahko pa jo zapusti in poišče drugo partnerko, z nižjimi pričakovanji. Toda, po drugi strani je občudoval njeno moč, njeno ambicioznost, privlačnost in tudi njeno samozavest…kakor da bi čutil, da vsaka privlačna in uspešna ženska, vedno od moškega zahteva preveč. Seveda, ženska je težko privlačna in še uspešna hkrati, če pri tem ne gre s pričakovanji povsem preko meja, že sama pri sebi. To je pravzaprav pogosta lastnost uspešnih in izjemno privlačnih ljudi.

Kot zgodovinar se je naš učitelj še kako dobro zavedal, da se zgodbe ponavljajo in da bo vsaka ženska zahtevala svoje. Bolje kot kdorkoli je vedel, da so se ženske skozi vso zgodovino morale boriti za svojo pomembnost, sedaj, ko jo mnoge v resnici tudi dosegajo, pa so postale do tega celo preveč zaščitniške. Začel je razmišljati o vseh zgodovinskih osebnostih, ki so veljale za uspešne in prodorne in ugotovil, da so v resnici vse te osebe imele predvsem eno skupno lastnost. Vse so se bale neuspeha, ki pa so ga povezovale z izgubo nadzora nad dogajanjem. Kdaj ljudje ukazujejo? Takrat, ko na lep način nečesa ne znajo ali ne zmorejo doseči. Kdaj ljudje pričakujejo preveč? Kadar merijo uspešnost drugih, skozi šablono, ki so si jo ustvarili po lastnem vzorcu. Kdaj ljudje zahtevajo, da so stvari točno takšne, kot so si jih zamislili oni? Takrat, ko jih je strah prepustiti se. Kdaj so ljudje sumničavi? Takrat, ko nekaj ni v njihovem okviru in jih zato na smrt plaši.

Strah pred neuspehom sicer izhaja iz moškega sveta, kjer je tekmovalnost in dokazovanje že del moške prazgodovinske kulturne dediščine, toda odkar ženske enakovredno tekmujejo na moškem igrišču, se ta strah na veliko polašča tudi njih. In če zdaj ponovno spomnimo na različno dojemanje vsega, kar se dogaja v naših umih in omenimo moško škatlo z napisom »Strahovi in vsi ostali negativni občutki« ter jo nato primerjamo z žensko miselno inštalacijo, kjer strah pred neuspehom švigne skozi napeljavo vsaj sedeminštiridesetkrat dnevno in se pri tem poveže z vsaj sedmimi ostalimi vezji, potem nam je jasno, da gre pri ženski za veliko večji problem.

Naš učitelj je bil le navaden moški in ker ni želel zapustiti ženske, ki ga je sicer ves čas uokvirjala po svojih pričakovanjih, a jo je obenem občudoval zaradi njene ambicioznosti, uspešnosti in privlačnosti, je še nekaj časa poskušal ustrezati njenim pričakovanjem in zahtevam. Pustil je tudi vse popoldanske dejavnosti, da je lahko po službi pisal magisterij in še to samo do sedmih zvečer, takrat se je posvetil njej, ji skuhal večerjo in jo nato nežno zmasiral. Po nekaj letih, se je naša poslovna ženska zaljubila v svojega novega sodelavca, ki je bil kot nepopisan list, novi projekt, nova razburljiva zgodba. Zdaj, ko ji je uspelo obvladati enega moškega, ji lahko uspe pri vsakem. In nekoliko je utrujena od spodbujanja srednješolskega učitelja, medtem, ko ima mladi odvetnik že v osnovi večji potencial za njene luksuzne ideje o preživljanju prostega časa. Tako bo hitreje in bolj zabavno.

Absurdno, boste morda rekli, toda resnica je, da veliko moških danes tako, do potankosti prične ustrezati svoji ženski v vsaki njeni zahtevi. Pri ambiciozni ženski lahko to predstavlja nevarnost naveličanja, podobno, kot je sicer zmeraj veljalo za moške, ki so bili v odnosu s (preveč) ustrežljivimi ženskami. Dejstvo je, kot je že bilo omenjeno,  da dandanes v mnogih poklicih ženske igrajo na moškem igrišču in so zato avtomatično podvržene tudi moškemu vedenju.

V zadnjem času je sicer obveljalo splošno družbeno mnenje o treh možnostih, ki naj bi jih dandanes, v takšnih situacijah imeli sodobni moški. Prva je svobodna in srečna samskost – vsi vemo, da to ni najboljša dolgoročna izbira. Ljudje smo namreč vsi po vrsti družabna bitja, ki pravzaprav hrepenimo po ljubezni (tudi moški). To nas dela drugačne od rastlin in mnogih živali.

Druga možnost je, prilagoditi se v popolnosti in si na čelo zalepiti nalepko »copata«. Tudi to ni dolgoročna rešitev, saj moški, ki bo ženski ustregel v vsaki njeni zahtevi ali želji postane namesto partnerja, sluga. Sprva to ženski prinaša lagodje, toda sčasoma prične hrepeneti po ognju, ki ga v sebi sicer nosijo neukrotljivi samci. In ideja o seksu s slugo je nekako nepredstavljiva.

Tretja možnost je povsem logična posledica dveh predhodnih precej ekstremnih možnosti, ki ne ena ne druga ne izpopolnjujeta moškega in sicer je to možnost, da moški v odnosu postane brezbrižen. Brezbrižen do vsega kar je z žensko dotlej ustvaril in samozavesten v tem kar je – zaslepljena iluzija o odločnem moškem, ki lahko počne vse, kar si zaželi, ampak mu zato ni potrebno popolnoma odstraniti ugodnosti, ki mu jih prinaša odnos z njegovo žensko. To so v bistvu tisti slabotni moški, zgodovina bi jih imenovala »izdajalci«, ki se v resnici niso sposobni postaviti po robu problemu svoje ženske. To so tudi tisti, ki nikakor ne razumejo žensk, niti se jim to ne zdi potrebno, bolj verjetno pa je, da se jim ne zdi mogoče. Saj vsi poznamo tisto zanimivo ugotovitev, da bi, če bi moški, ki za prostitutke ali ljubice zapravijo tisoče evrov in desetine ur, ves ta denar in čas vložili v odnos s svojo žensko, dobili vse kar so si kadarkoli od ženske želeli in še več.

Gre za to, da je neizprosnost žensk posledica njihovega tekmovanja in dokazovanja, na nekoč povsem moškem ozemlju. Toda takšne ženske svojo neizprosnost, ki je v poslu sicer velikokrat potrebna,  nato doma, kjer bi se le-ta morala uporabljati v minimalni, če ne celo v nični obliki, veliko težje obvladujejo. Potrebno je priznati: Moški so v ločevanju med poslovnim in zasebnim življenjem bolj uspešni. In to je nekaj, kar bi lahko moški naučili ženske. To je nekaj, pri čemer bi lahko moški popravili ženske, kot sicer ženske popravljajo moške.

Neizprosnost žensk v odnosu je neprijetna nadloga tako za moškega, kot tudi za žensko, saj je zdaj že jasno, da ta prihaja iz strahu in negotovosti. Toda ženska se bo le težko spopadla s tako zelo neobvladljivo zadevo, kot je v miselni inštalaciji večkratno pomnožen strah pred neuspehom, sama. Večina žensk káli svoje neizprosnosti niti ne prepozna. Toda moški imate ves čas v rokah čarobno paličico, katere vpliva se morda ne zavedate. In kar se tiče reševanja drugih, ste moški od nekdaj bili junaki. Gasilci, policisti, reševalci iz vode, vojaki…nikar ne recite, da je čas junakov mimo. Sedaj je nastopil trenutek, ko lahko rešite svojo žensko njene neizprosnosti, z enim najbolj junaških dejanj današnjega časa. Z iskrenim pogovorom. Vem. Nekoliko mlačno zveni tale nasvet. Vendar je problematika ženskih previsokih pričakovanj in potrebe po nadzoru resnično rešljiva zgolj z ljubeznijo, ki jo nosite v sebi za to žensko. Z ljubeznijo jo morate razumeti. Z ljubeznijo jo morate soočiti z resnico o njenem ravnanju. In z ljubeznijo ji morate nato pokazati pot do njene nežne ženstvenosti, ki jo je pozabila.

Bledična, ki puhti mimo mene

Kakor so nekatere ženske postale neizprosne, so druge, v svojem sprva lepem ženskem žaru obledele. To je nekakšno nasprotje neizprosnosti, a prav tako spada med posledice razočaranj, ki jih je ženska doživela v svoji preteklosti. Posebno pozornost mu namenjam zato, ker je vaša moškost za te ženske bistvenega pomena. Pa ne v smislu vaše ljubeče popustljivosti, pač pa v smislu vaše nepopustljivosti, morda celo ljubeče neposrednosti. Vi lahko svojo (obledelo) žensko spodbudite k iskanju njene izgubljene ženstvenosti in ji tako pomagate, da spet postane ženska, v katero ste se nekoč zaljubili.

 

Kako ljubiti depresivno žensko?

… –> Se nadaljuje in zaključi v knjigi, ki jo lahko naročite tukaj. 

Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje. Za dodatne informacije izpolnite kontaktni obrazec tukaj.